SITARSTVO NA KRANJSKEM

Če delo se ne pači in žima se ne kači, veselo špola završi in pesem zadoni (slovenski pregovor).

Sito. Predmet, ki se je tiho izmuznil iz naših kuhinj in shramb. Sito. Nepogrešljiv pripomoček, ki ga je imela skoraj vsaka kmečka mestna gospodinja. Sito. Predmet živo pisanih vzorcev, sestavljen iz rumene, rdeče, oranžne, črne in bele žime. Sito. Dragocena slovenska in evropska dediščina.

​

Redko kdo se zaveda, da so na izumrtje obsojeni tudi predmeti. Z njimi pa tudi običaji, opravila in poklici. Tkanje žimnatih sit je cvetelo v vaseh med mestoma Kranj in Škofjo Loko: v Stražišču, Bitnjah, Gorenji Savi, Šmarjetni gori in še drugje (slika 1). Prvič je sitarstvo omenjeno v zvezi z nastankom ceha kranjskih tkalcev, sitarjev in trgovcev Sv. Trojice s svoboščinami iz leta 1599. Sitarstvo je zamrlo nekaj let po koncu druge svetovne vojne, torej sredi 20. stoletja. Tako že vsaj 50 let nihče več ne tke žimnatih sit. V avstrijskem cesarstvu je bilo najstarejše in največje središče sitarstva prav na kranjskem. Trgovci so večino sit prodali v tujino, v druge avstrijske, ogrske in nemške dežele, v Italijo, Francijo, Rusijo, Španijo, na Nizozemsko, celo v Afriko in v Malo Azijo. Sita iz konjske žime so bila eden od tistih izdelkov nekdanje dežele Kranjske, ki so širili dober glas o nas po vsej Evropi.

Žal premalo vemo o sitarstvu, da bi lahko pojasnili nastanek, razvoj in sistem vzorcev, v katerih so sita tkana. Zanesljivo lahko rečemo le, da je bil smisel pisanih vzorcev narediti uporaben izdelek obenem tudi lep (slika 2). Tako kot jih danes občudujemo mi, so jih občudovali tudi v preteklosti.

Sita so izdelovale družine, ki niso imele dovolj zemlje za preživetje in so se preživljale s tkanjem (slika 3). Zanimivo je, da se je v Stražišču oblikovalo veliko sitarsko središče z nasledstvom, ki je v začetku 19. stoletja štelo kar 75 hiš. Dve družini sta se s sitarstvom ukvarjali preko sto let.

Danes sit iz konjske žime ne izdeluje nihče več, zato je sitarsko znanje zelo redko. Pomembno je, da začnemo ozaveščati to bogato dediščino in jo poskusimo ponovno oživeti. V zadnjih letih to dobro uspeva Gorenjskemu muzeju, ki sodeluje z Antonom Bajžljem, enim redkih, če ne edinim, ki popolnoma obvlada tehnologijo tkanja sit iz konjske žime. Organizira razstave, delavnice in kratke filme o tkanju sit (slika 4). Napisali so tudi priročnik, s katerim se lahko spet naučimo tkanja sita.

Ne gre za to, da bi žalovali za težkimi, slabo plačanimi poklici, ki jih je nadomestila moderna tehnologija. Gre za izgubljeno znanje in za nepoznano dediščino, ki se pretaka po nas. Za spomin, ki je skoraj že izgubljen. Treba ga je ohranjati. Zato je sitarstvo na kranjskem pomembna dediščina, del naše slovenske identitete, ki je ne smemo pozabiti.